Na 2678 metrov visoki Mangart je turistova noga stopila prvič davnega leta 1794. Divjih lovcev in pastirjev, ki so se na to goro povzpeli že stoletja prej, pa pisni viri ne omenjajo. Mangart stoji na križpotju narodov, o čemer priča njegova gorniška zgodovina. Prvo kočo so zgradili Čehi, sledili so jim gorniki iz Beljaka in Trsta, nazadnje pa še domačini iz bovškega planinskega društva, ki danes skrbijo za kočo na Mangartskem sedlu.
Topli veter z juga prinaša prek globoko zajedene doline Koritnice do prepadnih sten Mangarta vonj po soli. Furlani občudujejo njegov odsev na spokojni gladini Belopeških jezer, najbolj gosposki pa se kaže Korošcem tja v daljne koroške ravnine.
Na vrh Mangarta vodita dve precej obiskani poti. Obe se začenjata na najvišji točki mangartske ceste in se nadaljujeta do označenega razpotja, na katerem se ločita v dve smeri
- italijansko in slovensko. Izkušenim gornikom, vajenim visokogorja in prepadnih sten, pa priporočamo vzpon iz doline Belopeških jezer po zavarovani italijanski poti (via ferrata), ki bo zanje prav gotovo posebno doživetje. Ob Rateškem Malem Mangartu se spustimo do bivaka Nogara , kjer vstopimo verjetno v najbolj izpostavljeno in strmo pot v Julijcih. Posebej težavnih je zadnjih 100 metrov, kjer je zavarovana pot speljana pod navpično steno. Samovarovanje je obvezno, od bivaka Nogara je približno 3 ure.
Po mangartski cesti pridemo do ovčje planine (1295 m), na kateri že vsaj pet stoletij domujejo pastirji s svojimi čredami. Še danes gospodarijo, pasejo in izdelujejo sir po starodavnem izročilu svojih dedov in pradedov. Mimo ovčje planine se vije označena planinska steza, ki se prične pri odcepu z glavne ceste proti Mangartu in se konča na Mangartskem sedlu (2100 m) . Med sprehodom skozi hladno bukovje prečkamo pravljično Mesnovko. Pot toplo priporočamo.
Na Mangartskem sedlu je prostrana travnata planjava najlepša v začetku julija, ko zažari v očarljivi paleti tisočerih barv. S kotičkom očesa bomo morda za trenutek ujeli hitrega svizca ali drznega gamsa. Človeka očara pogled na Visoke Ture in Belopeška jezera, v katerih se kot v dveh smaragdnih očesih zrcali nebo nad Mangartom.
Mangartsko cesto so zgradili z javnimi deli konec tridesetih let, v času velike svetovne gospodarske krize. Gradnja je potekala dve leti brez prekinitev, zastala ni niti pozimi v visokem snegu in zavijanju ostrih vetrov pri izjemno nizkih temperaturah. Cesta je sedaj v celoti asfaltirana in nas pripelje do višine 2100 metrov. Je najvišja gorska cesta v Sloveniji in z nje se odpira veličasten pogled na vršace. Vije se skozi predore, ki so jih graditelji kljub slabi opremi vklesali v živo skalo. Na njej se vozila težko srečujejo, zato sta potrebna previdna vožnja in uporaba izogibališč. Prednost ima vozilo, ki vozi navkreber.
V visokogorski svet vstopajte spoštljivo, prisluhnite tišini in prepustite se utripu narave.
Foto: Romeo Černuta