Na skrajnem severozahodu Slovenije leži prva dolina Posočja - dolina loške Koritnice. Kot v  amfiteatru jo obdaja kakih 15 dvatisočakov, med katerimi kraljujejo Mangart (2.678 m), Jalovec (2.643 m), Rombon ali Veliki vrh (2.208 m) in Jerebica ( 2.125 m) in ena najmogočnejših gorskih trdnjav v Julijskih Alpah, dolga Loška stena z Briceljkom (2.344 m). Dolina spada v Triglavski narodni park  in vanjo vstopamo na severu čez prelaz Predel (1.156 m) na meji z Italijo in na jugu skozi sotesko Kluže pri Bovcu. Tod sta vodili prastara jantarska in starorimska pot od Ogleja v Norik s postojanko Ad Laricem, skozi dolino so hodili turški in Napoleonovi vojaki, tu je bilo neposredno zaledje soške fronte. V zatrepu pod Mangartom izvira Koritnica. Potem ko se ji pod Logom pridruži potok Možnica, se v Bovški kotlini izliva v Sočo. Do Mangartskega sedla (2.055 m) je speljana cesta.

Log pod Mangartom sestavljata Spodnji in Gorenji Log, a k dolini spadata še vasica Strmec, ki leži višje ob cesti, in manjši zaselek na Predelu. V vsej dolini stalno biva manj kot 100 prebivalcev.

Možnosti za sprostitvene aktivnosti je v dolini veliko: kolesarjenje, odbojka na mivki, košarka, nogomet, kopanje v naravnem bazenu, tek na smučeh, smučanje, drsanje, predvsem pa sprehodi in pohodi v naravi - po dolinah, soteskah, planinah in vršacih. Nad dolino loške Koritnice največ planincev privabi gora Mangart in pod njim ena od še preostalih ovčjih planin na Bovškem, z ovčjim sirom in skuto. Do Mangartskega sedla (2100 m) vodi najvišja slovenska gorska cesta, po kateri je pozimi možno sankanje podnevi in ponoči.

Obiskovalci Loga pod Mangartom, ki se zanimajo za zgodovino, bodo v vasi našli mnogo zanimivega. Ogleda so vredni gotska cerkev sv. Štefana z Groharjevimi freskami, vojaško pokopališče padlih v prvi svetovni vojni, skrivnosten vhod v sicer zaprt rudniški predor ter znameniti trdnjavi v Klužah in na Predelu. Omenjeni predor vodi v nekdanji rudnik svinca in  cinka v Rablju v Italiji. Njegov obokani vhod je bil obnovljen in leta 2005 ob 100-letnici obstoja slovesno odprt. Zgodovino kraja so nedvomno zaznamovale neredke naravne nesreče - poplave, potresi in katastrofalni plaz. Med najbolj znanimi Ložani velja omeniti prvega  slovenskega profesorja gradbene stroke, Mihaela Štruklja - Mostarjevega Miha, gradbenika svetovnega slovesa, ki se je rodil v Logu pod Mangartom 3. avgusta 1851. Kot inženir in profesor na helsinški univerzi je zgradil več mostov in železnih strešnih konstrukcij, med drugimi kolodvorsko halo Južnih železnic v Trstu. Njegovo najbolj znano delo je železni most čez reko Uleo na Finskem. Zgrajen je bil leta 1890 in je takrat s 83 m razpona veljal za največji železni cestni most. Mihael Štrukelj je umrl 2. marca 1923 v Helsinkih.

Znana Ložanka je bila Ana Černuta, vaška učiteljica, ki je poučevala loški podmladek. Kmalu je spoznala, da njene ambicije presegajo učiteljevanje, in je leta 1920 ustanovila Kulturno prosvetno društvo Mangart, pod katero je spadala tudi knjižnica. Društvo je delovalo do leta 1927, ko je italijanska oblast ukinila vsa slovenska prosvetna društva na Primorskem. Ana je sicer že pred tem izgubila službo, ker leta 1922 v šoli ni hotela izvajati dvojezičnega pouka. Ložani so jo globoko spoštovali in zanje je bila le »gospa Ana«. V tem nazivu, ki ga Ložani še danes izgovarjajo, ni sence ironije niti najmanjšega dvoma v njene zasluge, marveč le žlahtno spoštovanje in hvaležnost za ure, ki so jih s to močno žensko preživljali na begu iz sivega, včasih napornega in trpkega vsakdana. Loški kulturni dom po Ani sicer ni čisto potihnil, saj nas včasih še zvabi iz pretesnega objema gospe televizije. Toda prava gospa je bila v naši dolini vendarle samo ena - Ana Černuta.

Druga znana Ložanka je bila Ita Rina (pravo ime Ida Kravanja), ena prvih jugoslovanskih filmskih igralk, rojena v Divači staršem iz Loga pod Mangartom.

V Logu pa tudi danes ustvarjajo nadarjeni Ložani, ki so se v zadnjih desetih letih pokazali s svojimi knjigami o Logu. To so:

- dr. Jaka Vadnjal, Domovanje v raju - Zgodovina Loga pod Mangartom, 2009 
- Melita Marka, pesniška zbirka Dedova dolina, 2008
- Jani Mlekuž, Sanje nikoli ne umrejo - Deset let po plazu v Logu pod Mangartom, 2010


Viri in besedilo: dr. Jaka Vadnjal (Domovanje v raju, 2009), Jani Mlekuž, Žarko Mlekuž, Blaž Komac

Domov
Nekje živi kralj in njegovo ime je Mangrt. Ima kamnit obraz in je gospodar doline pod sabo. Rad ima ljudi, ki živijo pod njim, s svojim širokim kamnitim plaščem jih varuje pred severnim vetrom. Vedno je z njimi, pozimi in poleti, podnevi in ponoči, a se z njimi nikoli ne pogovarja - je kralj z obrazom mogočne gore. Tudi kralji zbolijo in Mangrt je nekoč zbolel. V njegovo desno ramo se je naselil zmaj. Bil je zmaj s sedmimi glavami in sedmimi življenji. Kralj je dolgo prenašal bolečino, nihče ni vedel za njegovo trpljenje. Njegovi ljudje so brezskrbno živeli v dolini, njegovi dnevi pa so postajali vse hujši. In še strašnejše so bile njegove noči. Nekoč je med dremežem zganil desno ramo in zmaj je z veliko jezo prihrumel na plan.

Bil je velik zmaj, prešibak za kralja, a v svoji zmajski jezi premočan za kraljeve ljudi: v dolino je pognal svojih sedem parov žarečih oči, sedem naježenih grebenov, sedem razcepljenih jezikov - in za njim je tekla kraljeva kri. Bila je noč in zmaj je planil po ljudeh. Sedem zmajskih glav je vzelo sedem življenj. Kralj je nemo gledal s svojega prestola, njegova kri pa je zalila prostrano grobišče v dolini.

Mangrt nikoli ne govori s svojimi ljudmi, tudi tiste noči je molčal nad njihovim trpljenjem. Vedel je reči, ki so jih morali njegovi ljudje šele spoznati. Vedel je tudi, da za to potrebujejo veliko časa. Nad svojim prestolom je prižgal sedem novih lučk. Žarele so nad dolino in ljudje so jih počasi spoznali. Vedeli so, da je zmaj mrtev, da ga je ustavilo sedem življenj. In da ga je utopila kraljeva kri.

Kralj še danes živi in še danes živijo njegovi ljudje. Mangrt s svojimi ljudmi še vedno ne govori, a še vedno je z njimi poleti in pozimi, podnevi in ponoči; s svojim širokim kamnitim plaščem jih varuje pred severnim vetrom. In v tihih, jasnih nočeh, ko nad svojim prestolom prižge svoje luči, jih rad gleda, te svoje ljudi, ko izpred svojih hiš zrejo v širno nebo.

Vsem, ki imate Log radi, za vas letijo metulji naše doline.

Besedilo: Jani Mlekuž