V Logu pod Mangartom leži najlepše in najbolj urejeno vojaško pokopališče  prve svetovne vojne na Slovenskem. Nahaja se na idiličnem kraju, obdanem s smrekami in tihoto. Na njem počiva čez 800 (točnega števila ni mogoče ugotoviti) avstro-ogrskih vojakov, ki so v vojnih letih 1915-17 padli kot branitelji Rombona in Bovške kotline. Bili so različnih narodnosti, tudi slovenske, a med njimi je bilo največ vojakov 4. bosansko-hercegovskega pehotnega polka (BH4 oziroma BHIR4).  V slavo in spomin padlih junakov so avstro-ogrske vojaške oblasti dale postaviti spomenik, ki stoji na osrednjem delu pokopališča. Leta 1917 ga je izdelal češki kipar Ladislav Kofránek (1880 - 1954), ki je v Logu pod Mangartom služil kot avstro-ogrski vojak.














Kipar Ladislav Kofránek pri delu na lesenem odru, ob njem stoji eden od treh doslej znanih osnutkov spomenika.



















Spomenik braniteljem Rombona v podobi gorskega strelca in bosansko-hercegovskega vojaka

Vir: David Erik Pipan, Spomenik hrabrim braniteljem Rombona, Na fronti, revija za vojaško zgodovino št. 2., Nova Gorica,  2003



Spomenik, ki je nastal na podlagi vsaj treh osnutkov, je trdna konstrukcija arhitektonske kvadratne baze, simbolične podobe gore Rombon,  na kateri se v nadnaravni velikosti dvigata z vseh strani obdelani podobi gorskega strelca in bosansko-hercegovskega vojaka. Ločimo ju lahko po pokrivalih za glavo: prvi nosi kapo s petelinjim krivčkom, značilnim za gorske enote, drugi pa fes z repkom, značilnim za bosansko-hercegovske enote. Ker so bili v gorskih enotah ljubljanskega 27. domobranskega pehotnega polka (LIR27), ki se je boril na Bovškem, slovenski vojaki v veliki večini, lahko smatramo, da je to obenem spomenik tudi slovenskemu vojaku.  Realistična, najverjetneje po živih modelih močno individualizirana vojaka vestno opravljata svoje delo, opazujeta 2208 metrov visoko goro Rombon in zdi se, kot da drug drugega spodbujata s pregovorom, ki ga je mladi kipar Kofránek v Pragi slišal iz ust učitelja Myslbeka: »Když nejde hora k Mohamedovi, musí jít Mohamed k hoře« (Če ne gre gora k Mohamedu, gre Mohamed h gori).  Gorski strelec drži v desni roki puško, z levo pa si zakriva sončne žarke, da ga ne bi motili pri opazovanju. Tesno ob njem stoji v razkoraku z oprtanim nahrbtnikom vojak 4. bosansko-hercegovskega pehotnega polka. Na bazi so vklesana skrajšana imena enot, ki so se bojevale na Bovškem, napisi v nemškem , slovenskem in srbohrvaškem  jeziku ter  avtorjeva signatura.

V slovenski umetnostnozgodovinski literaturi spomenik v Logu pod Mangartom ni bil obravnavan, čeprav ga je mogoče uvrstiti (skupaj s Peruzzijevim oziroma Dolinarjevim kipom »Kranjski Janez« ) med na slovenskem ozemlju najlepše in najboljše ohranjene spomenike žrtvam prve svetovne vojne.




















MOŠEJA

V Logu pod Mangartom je bila med prvo svetovno vojno tudi zgrajena prva in edina mošeja na področju Slovenije. Za verske potrebe so jo zgradili muslimanski, bošnjaški pripadniki avstro-ogrske vojske, ki so prišli v dolino Koritnice v marcu 1916. Kdaj točno je bila mošeja dokončana, ni znano, lahko le predpostavljamo, da so jo verskim namenom posvetili šele v letu 1917. Osnovni gradbeni material je bil brez dvoma les in ne kamen, kakor smo nekaj časa zmotno sklepali. Na leseno konstrukcijo so torej za stene in za minaret nabili deske, medtem ko so kupolo in konico minareta enostavno pokrili s strešno lepenko. Vse to, razen konice minareta in lesenih okrasnih elementov, so potem pobelili z apnom. Preddverje, harem, je bilo leseno in delno  rezbarjeno. Prav takšna je bila ograjica na minaretu. Zemljišče je bilo ob robu hudourniške Gorejce podprto s kamnitim opornim zidom, sicer pa v celoti obdano z ograjo. Na mošejino dvorišče se je vstopalo skozi širok, delno rezbarjen lesen porton.

Po koncu vojne je bila mošeja porušena. Njeni porušitvi so botrovali nekoliko bolj „praktični” razlogi. Bila je namreč zgrajena iz versko-vojaških potreb in je bila zato povsem začasnega značaja. Ko so po preboju pri Kobaridu Bošnjaki odšli iz krajev ob Soči (pehotni polk BH4 je bil z Loga pod Mangartom in rombonskega bojišča premeščen na Krnsko pogorje že nekaj tednov pred prebojem), je ostala mošeja popolnoma brez namembnosti in prepuščena propadanju. V tej alpski vasi je delovala kot popoln tujek, zato se je kakršno koli vzdrževanje v tem povojnem obdobju zdelo prebivalcem nesmiselno. Povsem umevno je, da so prebivalci po vojni potrebovali gradbeni material, pašnike in njive, ki so jim jih zaradi gradnje vojaških objektov prej odvzeli. Zato so številne barake skupaj z mošejo po prenehanju njihove namembnosti kmalu po vojni enostavno podrli, gradbeni material pa porabili. Tako so na primer ovčjo stajo na Frati nad Logom še dolgo časa krasila vrata nekdanje mošeje. Le kdo je v tistih razmerah in v takratni vsakdanji borbi za preživetje lahko razmišljal o varovanju kulturne dediščine in o turizmu!

Vir: Vinko Avsenak, Mošeja v Logu pod Mangartom, Na fronti, revija za vojaško zgodovino št. 4, Nova Gorica, 2006, str. 45 - 50




PUBLIKACIJA O DŽAMIJI


Na spletni strani www.bosnjak.si pa najdete tudi spletno publikacijo o Džamiji v Logu pod Mangartom, katere avtor je
Husein Sejko Mekanović


Publikacija vam je na voljo
TUKAJ
Britof4
Britofb1
Britof3
PotMiru0001
Britof1
Britof2
Domov